Srečanje s slovensko strupeno kačo, ki bi vam lahko bilo v čast

Srečanje s kačo je za marsikoga lahko travmatično doživetje, čeprav je mit o tem, da je človeku strah pred kačami prirojen, res le mit – o čemer smo pisali v članku Kaj morda mislite, da veste o naših kačah, pa ni res.

Takrat smo tudi zapisali, da je, če že naletite na kačo, veliko bolj verjetno, da bo to pripadnica osmih nestrupenih vrst, od skupaj enajstih, kolikor jih živi na območju Slovenije.

Če pa naletite na strupeno kačo, bo to najverjetneje modras, ki živi na območju celotne države, razen v Prekmurju.

Poleg modrasa pa pri nas živita še dve vrsti strupenih kač: navadni in laški gad.

Navadni gad - strupeni kralj planin

Navadnega gada največkrat srečujejo planinci, saj živi večinoma na višjih območjih Alp (Julijcev, Kamniško-Savinjskih Alp) in Karavank, pa tudi na Trnovskem gozdu, Javorniku in Snežniku.

V nižinah je navadni gad redek, tudi zato, ker se izogiba območjem, ki ga naseljuje modras.

Najraje se sicer zadržuje na meliščih ali skalnih travnikih, pa tudi ob robu močvirij in barij.

Prepoznaven je predvsem zaradi značilne neprekinjene črne cikcakaste proge na čokatem telesu, ki poteka vzdolž hrbta. Proga se začne za glavo, na kateri je običajno vzorec v obliki črke X ali V.

Hrbtna proga je bolj izrazita pri samcih. Ti so običajno sivkaste barve; medtem ko so samice največkrat rjavkaste. So pa pogosti so tudi popolnoma črni osebki, pri katerih pa vzorca ne vidimo.

Navadnega gada prepoznamo tudi po pokončni zenici.

Sicer pa navadni gad zraste do 70 centimetrov, izjemoma celo 90. Njegov plen so pretežno mali sesalci, pa tudi ptiči, kuščarice in dvoživke. Mladiči lovijo velike žuželke.

Navadnemu gadu včasih pravijo tudi živorodni gad, saj odrasla samica konec avgusta ali v začetku septembra povrže tudi do 15 živih mladičev, ki so dolgi od 15 do 20 cm, in takoj sposobni samostojnega življenja.

Zanimivo je lahko srečanje z navadnim gadom meseca maja, v času parjenja. Takrat se samci potegujejo za samice z značilnimi ritualnimi boji. Samca se držita z repom, s telesi pa se ovijata drug okoli drugega in z glavo suvata proti nasprotniku, ne da bi ugriznila.

Gad se človeka boji in pred njim pobegne, če le more. Zato je srečanje z njim običajno nenevarno. Možnost za ugriz pa lahko povečamo, če ne pazimo, kje hodimo in po pomoti stopimo nanj, ali če z roko segamo proti njemu, predvsem preblizu glave.

Če že pride do ugriza, ta za zdravega odraslega človeka največkrat ni usoden, vedno pa je ob ugrizu potrebno obiskati zdravnika, saj so posledice lahko zelo neugodne. Sicer pa si o tem, kaj storiti pri ugrizu kače, lahko preberete v zgoraj omenjenem povezanem članku.

Laški gad - skrivnostnež z zahodnega roba

Veliko manjša verjetnost je, da boste srečali bližnjega sorodnika navadnega gada, laškega gada.

Pravzaprav bi si morali srečanje z njim šteti že skoraj v čast, kajti gre za na našem ozemlju izredno redko kačo.

Kako redek je, pove podatek, da so ga še konec preteklega stoletja uvrščali med domnevno izumrle vrste. Nova opazovanja pa so pokazala, da pri nas še živi.

Čeprav v Evropi njegovo poselitveno območje sega od Pirenejev do Južne Nemčije, ga v Sloveniji lahko najdete le na skrajnem zahodu države, v Breginjskem kotu, novejši podatki pa potrjujejo njegov obstoj tudi na območju Sabotina in Korade.

Je pa laški gad uvrščen na rdeči seznam ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, s statusom "prizadete vrste".

Kako ga prepoznate?

Prav tako kot navadni gad je tudi laški gad čokat, zraste pa lahko malo bolj. Samci so lahko dolgi do 85, samice pa do 75 centimetrov.

Njegovo telo je običajno rjavkaste, oranžne oziroma opečnate do slamnato rumene barve, obstajajo pa tudi sivi in črni primerki.

Vzorec na njegovem hrbtu je podobno cikcakast kot pri navadnem gadu.

Je pa za laškega gada značilen rahlo privzdignjen vrh gobčka, ki pa ne tvori rožička, kot pri modrasu.

Preberite tudi članek Modras - nesporni kralj slovenskih strupenjač.